1. DEL

                     

 

Čudaški uvod

Naslov pričujočega dela "Čudaki 21. stoletja", s podnaslovom "21 kratkih zgodb o ljudeh, o katerih niti ne sanjamo" ne vsebuje, kot boste verjetno opazili 21 kratkih zgodb, marveč zgolj 17.

Kam so torej izginile štiri kratke zgodbe, bi se bralec nemara lahko spraševal? Povedal Vam bom anekdoto o pisatelju, ki je želel popisati vse čudaške osebnosti iz svojega kraja:

I. Pisatelj se je sprehajal po manjšem mestu in iskal snov za svoj novi literarni projekt. Še zlasti so ga zanimali nenavadni ljudje, ki jih ob površnem pogledu ni možno prepoznati, ker pač sicer živijo povsem normalno življenje. Pisatelj je zaustavil prvega mimoidočega in ga vprašal, če se ima za čudaka. Prvi mimoidoči mu ni odgovoril in ga samo čudno pogledal, nakar je urnih korakov nadaljeval svojo pot. Tako se je izjalovila snov za prvo zgodbo.

II. V vasi so ljudje pripovedovali o učitelju, ki rad sežiga knjige. Pisatelj je šel k njemu in ga povprašal, če bi lahko pisal o njemu, vendar mu tega učitelj ni dovolil, saj se ni imel za čudaka. Na takšen način se je seveda izjalovila druga zgodba.

III. Pisatelj je šel na obisk k nekemu staremu slikarju, ki je bil zelo čudaški, kajti poslikal je zgolj okvirje in sredino je zapolnil s smetmi. Ta čudak, ki se ni imel za čudaka, je bil takoj pripravljen posredovati svoje podatke, vendar pa je nekaj dni za tem naravne smrti umrl in s tem je bila snov za tretjo zgodbo izgubljena.

IV. Pisatelj je še nadalje razmišljal o popisu domačih čudakov in ko je že bilo videti vse brezupno je srečal majhnega fantka. Pisatelj ga je bolj v šali vprašal, če je morda videl kakšnega čudaka? Fantek mu je nič kaj pohlevno odgovoril, da že vsak otrok v prvem razredu ve, da smo vsi ljudje čudaki po svoje!

Ta četrti in zadnji poskus je dal pisatelju nov zagon, kajti zdaj se je zavedal, da je nemogoče popisati vseh čudakov v tem kraju, zato si je rekel, da si bo čudake enostavno izmislil sam in o njih pisal.

Tako je zdaj pred vami 17 kratkih zgodb o ljudeh, o katerih niti ne sanjamo. Ob teh kratkih zgodbah se bo morda marsikdo lahko resno zamislil, nekdo drug bo godrnjal in kritiziral, medtem ko se bo nekdo tretji morda prav čudaško nasmehnil?! Kdo ve?!

 

 

AVTORJEVA IZJAVA

"OSEBE IN DOGODKI V TEM ROMANU SO IZMIŠLJENI. SLEHERNA PODOBNOST Z ŽIVIMI ALI MRTVIMI OSEBAMI IN DOGODKI JE ZGOLJ NAKLJUČNA!"

 

 

2. PREBRISANI OPAZOVALCI

   Knjižnica

   Rudi Vrednik je bil upokojenec, žena mu je že pred mnogimi leti umrla in vedno se je na smrt dolgočasil. Radostnih službenih trenutkov ni bil več deležen, zato se je domislil nečesa drugega.

   Hodil je v knjižnico. Niso ga toliko zanimale revije ali knjige, zanimali so ga bolj ljudje oziroma njihove navade, ki si jih je prav pikolovsko vestno zabeležil hkrati pa se je pretvarjal, kot da bere kakšno zanimivo knjigo. Prvotno ga je to zelo zabavalo, vendar je pozneje začel ugotavljati, da mu pri tej aktivnosti manjka nekaj zelo pomembnega. Nekega turobnega mračnega dne si je šel v otroško lutkovno gledališče ogledati predstavo o čarovniku, ki je začaral vso obljubljeno deželo. Sredi predstave ga je prešinila precej nenavadna misel, katera ga je tako fascinirala, da mu ni več šla iz glave. Spraševati se je začel, zakaj si doma ne bi ustanovil privatno lutkovno gledališče, kjer bi hkrati skočil v vlogo igralca in gledalca? Nabavil si je še odlično video-kamero in si izdelal manjše lutke, ki so bile podobne knjižničarjem in obiskovalcem knjižnice, kamor je petkrat na teden zahajal. Vedno, kadar je zagledal novi obraz ga je natančno in neopazno opazoval. Ko se mu je zazdelo, da ima o tej osebi dovolj podatkov je šel domov, kjer si je izdelal novo lutko. S to lutko je uprizoril novo igro, ki jo je s kamero posnel. Vsakemu obiskovalcu in knjižničarju se je prav iz dna srca posmehoval. To ga je neznansko zabavalo. Začel je celo verjeti, da s tovrstnim posmehom v resnici osmeši vse ljudi bodisi, da je z njimi spregovoril le po kakšno besedo ali pa, da jih je le bežno srečal.

   Sicer pa Rudi Vrednik ni bil posmehljivček. Bil je izredno vljuden in vsakomur je z veseljem ustregel, če je to le bilo možno. Ko pa je bil sam v svojem stanovanju se je povsem spremenil. Iz vseh ljudi, ki so zahajali v knjižnico, se je bril norca in včasih se je tako glasno zasmejal, da je pritekla soseda k njegovim vratom in glasno potrkala nanje. Ob takšnih trenutkih se je Rudi vedno zdrznil. Pri priči je prenehal z glasnim smehom in nemudoma odprl vrata, sosedi se je lepo opravičil in jo celo povabil na kavo. Ona mu je vedno širokosrčno odpuščala, saj je bila mnenja, da je gospod Rudi prava dobričina. Povedal ji je, da gleda vedno zelo zabavne burleske, ki se jim ne more in ne more dovolj nasmejati, a sosedi do burlesk ni bilo, zato se je ponavadi sorazmerno hitro poslovila. Vedno ko je že ni bilo več, si je rekel: "O stara ženska, le zakaj ne hodiš v knjižnico? Bi že videla, katerih kozjih molitvic bi se lahko naučila!"

   Lahko bi rekli, da je Rudi sicer živel srečno življenje, a včasih je bil v hudem strahu, da bi ga kdo utegnil razkrinkati. Prav tega ga je bilo zelo strah, kajti želel je ostati skrit.

   Nekaj dni po tisti prigodi s sosedo je začel obiskovati novo knjižnico. Prejšnjo knjižnico je namreč že povsem obdelal, zato za nadaljnjo obdelavo ni bila več zanimiva. Po drugem obisku v novi knjižnici se je pripetilo nekaj nepričakovanega zanj zelo šokantnega.Česar se je pravzaprav najbolj bal, se je utegnilo uresničiti. Nekdo izmed obiskovalcev je gospoda Rudija zasačil pri njegovem početju, saj sta se zelo intenzivno spogledala in gospod Rudi je zaradi tega sunkovito odložil beležko ter pisalo na mizo. Obiskovalec, sicer mlajših let, ga je le posmehljivo ošinil s pogledom, nakar mu je povsem poniževalno pomežiknil. Rudi Vrednik je bil razžaljen in jezen, a še bolj kot to osramočen. Razkrili so ga in v trenutku je bil oskubljen poprejšnje moči, v katero je tako zelo veroval. Nemudoma je zdrvel domov, kajti popadla ga je strašna žalost. V svojem stanovanju je zatemnil vsa okna in se sploh ni več prikazal na ulico. To je trajalo kakšnih 14 dni. Ko mu je zaloga hrane in pijače pošla je moral iti v trgovino, kjer je srečal tistega nesramnega mladeniča iz knjižnice. Gospod Vrednik ga je tako dolgo gledal, dokler tega mladec ni začutil. Povsem brezizrazno je mladec pogledal proti njemu, nato pa je obrnil glavo proti blagajni.

   Rudi Vrednik je bil ves vzhičen. Njegovo življenje je zopet začelo biti veselo. Še kar isti dan je šel v knjižnico, kjer se je pretvarjal, kot da bi bral kakšno zanimivo knjigo, a v resnici je opazoval svojo novo žrtev, katere gibe, besede in mimiko je zapisal v svojo beležko. Ko je prišel domov, si je naredil novo lutko in se tako na glas zasmejal, da je soseda potrkala na njegova vrata. Tokrat pa ji ni odprl, ker ni imel časa. Mnogo je moral z lutkami nadoknaditi, saj je bil za celih 14 dni v zaostanku.

    

   Enigmatik

    

   So ljudje, ki zelo radi rešujejo križanke, anagrame, rebuse in še vrsto drugih ugank. Prav obsedeni so lahko s tem. Tudi Verner je bil takšen primerek, dokler se nekega dne ni odpovedal tovrstni ljubiteljski dejavnosti. Še najbolj pretanjene enigme ga niso mogle več zadovoljiti, saj je vedno pričakoval nekaj več. Ko je povsem osamljen sedel v majhni kavarni, kjer je srkal dolgo časa kavo in ob tem opravilu opazoval ljudi, ga je prešinila nenavadna zamisel.

   Spraševati se je začel, le zakaj se ne bi začel ukvarjati z reševanjem človeških ugank. Sleherni človek ima v svojem življenju določene usmeritve, ki jih izraža na mnogo načinov: s kretnjami, mimiko, govorom, petjem, pisavo in celo z odmetavanjem smeti. Vsak človek je svojevrstna uganka, ki si zasluži, da bi bila rešena.

   Docela se je zatopil v novo dejavnost. Kupil si je knjige iz psihoanalize, sociologije, fizike, matematike, anatomije in v nekaj letih mnogo prebral, hkrati pa opazoval različne tipe ljudi, ki jih je poskušal doumeti. Vsa opažanja si je tudi zapisoval. Po nekajletnih izkušnjah na tem področju je bil skorajda nezmotljiv. Mnogokrat je vnaprej vedel tisto, kar celo opazovancem ni bilo znano, a pozneje se je izkazalo, da je imel prav. Za vsakega človeka, ki ga je želel tako rekoč rešiti, si je izdelal posebno shemo, ki jo je razdelil na različna področja. Ta so bila splošna ali pa tudi prirejena določenemu tipu človeka. Verner je ljudi vedno le opazoval, toda nikoli ni z njimi stopil osebno v stik do takrat, ko je bila uganka naposled le rešena.

   Takrat si je zavezal svojo najlepšo kravato, iz omare je potegnil svojo najbolj svečano obleko, se nadvse skrbno uredil, nakar je obiskal osebo, ki jo je kot enigmo razrešil. Ob takšnih trenutkih se je vedno dostojanstveno predstavil in dotičnemu človeku obrazložil namen svojega obiska. Sogovorniki so ga včasih že mislili nagnati, a ko so dojeli smisel njegovega sporočila, so ali presenečeno obstali ali pa so prav grozljivo izbuljili oči. Verner je bil nenadkriljiv. Ljudje so o njem pripovedovali kot o človeku z nadnaravnimi sposobnostmi. Vedno je odkimaval in se tovrstnim pripombam prav milo nasmehnil. Ko jim je ustrežljivo poskušal obrazložiti potek svojih delovanj oziroma razmišljanj, ga nihče ni razumel. Verner je užival ob nedotakljivosti svojega skrivnostnega znanja. Ob govoricah, da je človek, ki je priletel iz drugega planeta, se je silovito naslajal. Nič ni bilo lepšega zanj, kot iz ust navadnih smrtnikov o sebi slišati besede groze, presenečenja in občudovanja. A nezmotljivi ni imel mnogo časa, čeprav je bilo včasih zelo prijetno poslušati te neumnosti. V načrtu je že imel novi primer, za katerega si je vzel tri tedne letnega dopusta.

   Svoje žrtve je večinoma izbiral zgolj naključno. Ponavadi je šel v mesto med ljudi, se pomešal z množico, nakar je pač nekoga iz nje izbral. Tokrat se mu je zazdelo, da ne bo imel večjih težav. Njegov izbranec je bil očitno umetnik, verjetno slikar. Mnogi ljudje znajo povedati, da so umetniki, še posebej slikarji, najbolj zapleteni ljudje, vendar je bil Verner glede tega povsem nasprotnega mnenja, saj iskreni umetniki povedo mnogo o družbi in predvsem o sebi. Zanj so bili umetniki ravno najlažji primeri. Njegov izbranec je bil visoke rasti, suhe postave in zasanjanega obraza. Modra baretka, ki jo je nosil je bila tako značilna, da je bilo že prav neumno in dolgočasno temu posvečati večjo pozornost. Njegov črn plašč v kombinaciji z rdečim šalom je bila značilnost za slikarja nekako pisana na kožo.

   Najprej je umetniku sledil do doma. Poskusil je izvedeti njegovo ime. Ko je uredil to malenkost, si je od zunaj natančneje ogledal njegovo bivališče. Potem se je seznanil z njegovimi sosedi, od katerih je poskusil izvedeti še kaj več o slikarju. Na takšen način si je pridobil veliko podatkov, ki jih je lahko pri kasnejših analizah s pridom uporabil. Če pa katere informacije niso ustrezale resnici in teh ni bilo malo, je te povezal med seboj v primeru seveda, da je to bilo možno. To je pomenilo, da so bili za Vernerja vsi podatki dragoceni. Njegov umetnik, ki ga je tri tedne opazoval, je ponavadi spal do desete ure, nakar je zapustil stanovanje. Vsak dan je bil enako oblečen, le majice so se razlikovale po barvi in po napisu. Vedno je hodil po isti poti se ustavil ob istem izložbenem oknu, kjer so bili razstavljeni različni kosi pohištva. Slikar si je redno vsaki drugi ali tretji dan natančneje ogledoval zložljivo posteljo, ob kateri je stal mirujoči ventilator. Naredil je nekaj korakov naprej, si popravil baretko z leve proti desni strani in obstal. Ozrl se je v nebo in zavil v tesno ulico. Na koncu te ulice je bil majhen lokal z imenom "Veternjak", kamor je vstopil in si naročil zajtrk. Popil je dvojno kavo, pojedel dva kruha z marmelado, pokadil dve cigareti, nakar je vstal in odšel dalje.

   Hodil je od galerije do galerije in si že kar preveč na hitro ogledal slikarska dela domačih in tujih avtorjev. Verner se med opazovanjem ni mogel znebiti občutka, da ta človek nenehno išče nekaj otipljivega. Ko se je že zmračilo, je šel umetnik domov, nakar se je okoli desete ure zvečer odpravil spat. Vsaj tako se je zdelo Vernerju.

   Zanimivo, a v vseh treh tednih ni opazil, da bi ta slikar vsaj enkrat poprijel za čopič. Zdelo se mu je, kot da je bila njegova žrtev ali slikar v ustvarjalni krizi ali pa slepar, ki se le na zunaj kaže v vsej dinamiki svojega lažnega videza. Ko je šel Verner tako razmišljajoč proti domu, si ni mogel kaj, da ne bi šel še malo pogledat na pokopališče. Že dolgo je bilo tega, odkar je bil tam, toda prav tega današnjega dne, je nenavadno užival ob grozljivem miru in ob pisanih svečah, ki so nekatere veličastno usmerile svetlobo proti svodu. Občudoval je nagrobnike, se vsakega dotaknil s svojo desno roko, nakar je pogledal v jasno zvezdnato nebo. Bil je tako zamišljen kot že dolgo ne, toda kljub temu ni zmogel razbrati natančnejše vsebine svojih razmišljanj, saj so bila sila ekspresivna, nekako zavita v snop žarkov, ki sredi največje teme zaslepijo vid. To noč se mu ni zahotelo domov, zato je Verner prespal na pokopališču blizu kapele. Do pokopališč je sicer imel vedno spoštljiv in boječ odnos, vendar tokrat so tovrstni miselni impulzi povsem molčali. Proti jutru, ko je sonce šele vzšlo, se je zbudil. Nameraval je iti domov, toda ko je zagledal svojega umetnika z modro baretko, je od začudenja obstal. Umetnik je nedaleč od njega počepnil ob manjšem nagrobniku, si iz bližnje vaze vzel šopek rož in nato glasneje spregovoril:

    

   "Te rože so objete od smrti, vendar prav nič ne dišijo po njej. Sveže so, živijo, kljubujejo minljivosti!"

    

   Verner je slišal te nenavadne besede, nakar je stopil k njemu in ga ogovoril:

   "Gospod, oprostite, da vas motim! Mislim, da želite napraviti samomor!"

    

   Umetnik ni spremenil drže, le narahlo je dvignil glavo in mu nič kaj začudeno s povsem mirnim glasom odgovoril:

   "Da, gospod, tako kot vi!"

    

   "Tako kot jaz?! Kako to mislite?! je Verner skorajda začudeno in prestrašeno hkrati zakričal"

    

   "Včasih ljudje instinktivno opazujejo drugega človeka, ker v njem vidijo svojo prihodnost!"

    

3. OBSEDENE DUŠE

 

Obsedenka

Lada je bila prikupna ženska srednjih let. Imela je prelepe svetle lase, prijazne modre oči in vitko postavo, za katero so se mnogi moški ozirali. Prav tega dejstva se je zelo dobro zavedala. Sicer je bila inteligentna, izobražena in neverjetno bogata, saj je po možu podedovala verigo trgovin in gostinskih lokalov. Toda imela je eno napako, namreč bila je prava obsedenka. Ko si je v glavo vtepla nekega moškega, ga je morala tudi dobiti, saj je bila prepričana, da se ji noben moški ne more upreti. Če ji ga takoj ni uspelo očarati, je uporabila razne zvijače, tako da je skorajda vedno predmet njenega poželenja pristopil k njej in jo povabil na kavo, večerjo ali na ples. V primeru, da pa se to ni zgodilo, je takega moškega proglasila za toplega bratca.

Nekega dne si je umislila nekega moškega približno njene starosti, ki je delal na uradu za socialno pomoč. Ime mu je bilo Stanko Safran. Pravzaprav je Lada že pred časom nanj vrgla svoje oko, a sčasoma je njeno poželenje do njega tako zelo naraslo, da si je kupila novi avto znamke Renault Safrane 2.2! A gospod Safran se še zmenil ni zanjo, česar ni in ni mogla kar tako požreti.

Ko je Stanko končal z delom, ga je z lasuljo na glavi naskrivaj pričakala. V njegovi bližini si je kupila tudi stanovanje. Povrhu tega ga je fotografirala, nakar je dala te slike razmnožiti. Le-te je potem nalepila na vrata svoje spalnice. Najela je tudi privatne detektive, ki so mu prisluškovali in ga s posebnimi video - napravami celo snemali. Lada si je sleherni posnetek ogledala prav pozorno. Sleherni dan je mislila nanj.

Ker je vedela, da je gospod Safran stalni obiskovalec ene od njenih trgovin modnih oblačil, se je tam zaposlila kot prodajalka. Vendar ga sama ni postregla. Le natančno si ga je ogledala. Ko je zapustil trgovino, mu je sledila. Kar nekaj časa sta šla tako peš, on pred njo in ona za njim. Nenadoma je Stanko zavil v trgovino z optičnimi napravami. Kot je bilo videti, si je kupil nekakšen vojaški daljnogled. Lada je bila vsa začudena, a ko je Stanko zapustil trgovino, se je najprej skrila za vogalom, nakar mu je ponovno sledila. Po približno stotih metrih je videla, kako je njen izvoljenec nenadoma zavil k fotografu. Fotografa je zelo dobro poznala, marsikdo bi lahko celo rekel, da kar preveč. Ko je Stanko odšel, je stopila k svojemu staremu prijatelju:

"O, Lada, lepo pozdravljena, dolgo se že nisva videla!"

"Živio, Marko, tudi jaz sem te že kar pogrešala! Povej mi, kako kaj živiš?"

"Lada, pravzaprav kar dobro! Naj ti povem, kaj se mi je pravkar pripetilo!"

"No, povej, ne drži me v nepotrebni napetosti!"

"Če boš verjela ali ne, čeprav dobro veš, da če kaj rečem, da to tudi drži, kajti maloprej je bil tu možakar nekako tvojih let. Imel je nekaj tvojih fotografij, ki jih je dal po tridesetkrat razmnožiti. Meni se je to zdelo kar precej nenavadno in če ne bi prišla slučajno semkaj, bi te po vsej verjetnosti tudi poklical po telefonu. No, Lada, pravzaprav bi ga morala videti!"

"Ja, Marko, nenavadno, celo zelo nenavadno. Le kdo bi to lahko bil?!"

"Nimam pojma Lada, nimam pojma! Možakar je bil videti zelo skrivnosten!

"Hvala Marko za koristno informacijo in lepo pozdravi svojo ženo od mene! Adijo!"

"O, Lada, je že boljše, da moja soproga ne ve za naju. Saj veš, da je strašno ljubosumna!"

Lada je odvihrala skozi vrata na ulico, a gospoda Safrana ni več videla, zato je šla kar domov. Ko je prišla k svojemu stanovanjskemu bloku, ki se je nahajal blizu doma njenega izvoljenca, je nenadoma zaslišala grozovito cviljenje avtomobilskih gum. Ozrla se je prek ramen in zagledala avtomobil znamke Lada Niva 1600. Še bolj začudena je bila, ko je iz njegove notranjosti izstopila njej zelo poznana oseba.Obrnila mu je hrbet in se sprenevedala, kot da ga ni opazila. Moški, ki ni bil nihče drug kot Stanko Safran, njen izvoljenec, se ji je postopoma približal in jo celo ogovoril:

"Ali bi se vi z mano poročili?!"

Ladi je vzelo kar sapo. Zmedeno je pogledala v različne smeri in si po vsej verjetnosti mislila, da bi pravzaprav povabilo h kavi že povsem zadostovalo

 

Graditelj hiš

Ko sem prispel v zelo majhen kraj, ki ga še na zemljevidu ni moč videti, sem slišal zelo nenavadno zgodbo o možu, ki je vse svoje življenje gradil hišo.

Bil je še mlad in želel si je ustvariti družino. Poln moči in volje se je lotil gradnje hiše. V potu svojega obličja je dan za dnem z veseljem ugotavljal, kako se njegov trud obrestuje. Med tem časom se je tudi oženil. Ko je naposled hiša bila postavljena, se je zakoncema rodil sin. Narava v okolici je bila čudovita in z ljudmi se je zelo dobro razumel, a najraje od teh je imel sosedove. Imel je tudi dobro službo. Bil je zaposlen kot preddelavec v živinorejskem podjetju. Tam so gojili kokoši in purane. Plačilo sicer ni bilo nadpoprečno, vendar si je z vztrajnim varčevanjem uspel celo nekaj prihraniti. Pri tem mu je pomagala tudi žena. Pravzaprav ni bilo ničesar, kar bi to skromno idilo lahko kalilo. A nekega dne se je stresla zemlja, bil je sorazmerno močan potres, ki je do tal porušil predvsem njegovo hišo. Spočetka je bil obupan, a pozneje trdno odločen, da si bo zgradil novo hišo. Podjetje mu je dodelilo dvosobno stanovanje, kamor se je začasno vselil z družino. Ponovno je začel zidati in v sorazmerno kratkem času je bil z gradnjo gotov. Živeli so srečno in njun sin je že začel hoditi. Ob koncu vsakega tedna so se sestali s sosedovimi, s katerimi so veseljačili, razpravljali in se posvetovali o prihodnosti. Mož si je večkrat govoril, da je lepo živeti. Prve rane po potresu so že bile zaceljene.

V teh krajih je večkrat pustošil močan vihar, še posebej spomladi in v pozni jeseni. Brez usmiljenja je oplazil tudi to vas, v kateri je povzročil mnogo hudega. Neurje je porušilo nekaj hiš, med katerimi je bila tudi njegova in umrlo je kar nekaj ljudi. Med žrtvami je bila tudi sosedova žena, a njegova hiša je kot po čudežu ostala nedotaknjena. Ljubše bi mu bilo, če bi ona živela in da bi bila porušena njegova hiša, toda toka dogodkov ni bilo več mogoče obrniti. Mož se je s svojo družino zopet preselil v dvosobno stanovanje. Začel je graditi svojo tretjo hišo. Njegov sin je že začel obiskovati drugi razred osnovne šole, ko je bila njegova tretja hiša končno le gotova. Na veliko slavje je povabil tudi soseda, ki pa še ni prebolel svoje pokojne ženičke. V teh časih so ljudje že kar glasno govorili o vojni, ki se nemara že pripravlja. Nihče takrat ni hotel in mogel verjeti, da bi se lahko kaj tako strašnega kot vojna po vsem tem še zgodilo. Kakšen mesec dni po slavju je vojna zajela tudi te kraje. K sreči ni bila dolgotrajna, kot so se ljudje spočetka bali, toda kljub temu je povzročila mnogo gorja. Mož je padel na kolena in prosil Boga, da naj mu pove, s čim se mu je le tako zameril? Odgovora ni slišal, zato je začel graditi svojo četrto hišo. Med tem časom je umrla njegova žena. Vsa skrb je zdaj padla nanj. Z neverjetnim trudom in jekleno voljo je zgradil hišo in omogočil sinu, da je bil deležen ustrezne izobrazbe.

Naposled je njegov sin dorasel in se kmalu po 20. letu starosti oženil, a njegov oče je začel propadati. Ves dan je le delal hišice iz lepenke ali lesa. Proti večeru se je opijal in ko je bil že tako vinjen, da je komajda stal je vse tisto, kar je čez dan naredil povsem lahkotno uničil. To je delal dan za dnem. Sin, ki je po daljšem času le podlegel ženinemu pritisku, ga je poslal k psihiatru, ki ga je takoj napotil v bolnico. Mož je še naprej delal hišice iz lepenke ali lesa in jih uničeval; to početje je ponavljal iz dneva v dan. Očitno se sploh ni zavedal, da ne stanuje več pri sinu, čeprav je tako rekoč izgubil svojo četrto hišo, kajti še naprej je neutrudno gradil hišice in jih uničeval. Ko so ga vprašali zakaj to počenja je včasih molčal, včasih pa je odgovoril:

"Vse življenje sem gradil hišo in zla usoda mi jo je venomer uničila. Po vsaki gradnji sem upal in hkrati trepetal, a zdaj sem sam postal zla usoda za tisto, kar naredim, in nič, prav nič, me pri tem opravilu ne more več presenetiti!"

 

 

III. POZOR URADNIK!

 

Natančnež

Natančnež je bil človek, ki so se ga ljudje že od daleč izogibali. Niso ga marali. Poosebljal je nevšečnost in živčni napor; nasploh je bil zanje prava katastrofa.

Opravljal je službo carinika in čeprav ni nikoli napredoval, ni bil navaden carinik. Prav tega dejstva so se zavedali vsi, ki so ga poznali in poznalo ga je mnogo ljudi. Ko so npr. tihotapci na poti izvedeli, kdo je takrat v službi, so ponavadi nejevoljno zakričali: "Obrnimo, Natančnež je v službi!"

Vsakega človeka, ki je želel prečkati mejo, je tako natančno pregledal, da so še njegovi sodelavci nejeverno odkimavali. Še najmanjšo luknjico v avtomobilu je skrbno preiskal. Neki dami srednjih let je celo nameraval postričti bujno lasišče, a k njeni sreči jo je pred to agonijo rešil njegov nadrejeni.Gorje tistemu, ki je želel čez mejo z umazanim avtomobilom. Takšnemu človeku se je Natančnež še posebej pozorno posvetil. Avto mu je razstavil na majhne delce in ga povrhu te nečednosti še slekel do golega. Ko so se takšne in podobne zgodbice razširile tudi onkraj meja, se ni nihče več upal z umazanim avtomobilom pripeljati do carine, kjer je služboval Natančnež. Tam, kjer je bil on, je vladal red.

Ni bil samo natančen pri svojem delu, povrhu tega je bil tudi pravi skopuh. V cestnem prometu je bil pravi diktator. Tudi predpisane hitrosti vožnje se je tako natančno držal, da so še policaji za njegovim hrbtom postajali nervozni. Če je le mogel, je drugim voznikom preprečil, da bi ga prehitevali. Natančnež je slovel po svojem glasu bodisi v službi bodisi drugod.

Nekega dne mu je zdravnik svetoval, da bi bilo dobro, če bi šel za kakšna dva meseca v zdravilišče na zdravljenje hrbtenice. Nejevoljno je sprejel ponudbo, saj ni imel občutka, da bi mu hrbtenica povzročala kakršnekoli bolečine. Zdravljenje so mu omogočili vsi tisti, ki ga niso marali. Njegovi nadrejeni so bili vsi vzhičeni, ko je prevara naposled le uspela. Tovornjakarji so izvedeli za razveseljivo novico in če ne bi bili tako zelo zaposleni s svojim delom, bi si po vsej verjetnosti še privoščili kakšno veselico .

Natančnež je šel v zdravilišče. Takoj prvi dan je spoznal nekega nenavadnega gospoda, ki je prešteval luknjice v prtu. Štel je tudi izgovorjene besede svojih sogovornikov in kar med stavkom popravljal govorca, ki je morda le z rahlo napako poudaril določeno besedo. Spočetka je bil navdušen nad njim, pozneje pa vse manj. Ta možakar je štel tudi svoje korake. Z merilcem razdalje si je vsak dan izmeril, koliko centimetrov straniščnega papirja je porabil. Bil je neverjeten.Ta možakar je bil tako zelo pikolovski, da je opazil še najmanjšo napako. Vsakega znanca, imel jih je mnogo, je že kar preveč strogo opozarjal na dejstvo, da je leva ali desna vezalka na čevlju daljša od druge. Če je nekoga zasačil, da je bil pomanjkljivo obrit, mu je to takoj zabrusil, čeprav je šlo le za drobceno dlačico. Kdor ga ni poznal, je imel srečo, a nesrečo takrat, če ga je zla usoda pripeljala v njegovo bližino. Tovrstna redoljubnost, ki je že mejila na norost, je še Natančneža spravila ob pamet. Zelo si je želel spet nazaj v službo, nazaj v tisti malomarni svet, v katerem je služboval in imel svojo družino. Ko sta vendarle minila ta dva neznosno dolga meseca, je šel domov. Pozvonil je in ko mu je žena odprla, ga skorajda ni prepoznala, kajti bil je močno spremenjen.

Povsem neobrit, neumit, smrdljiv in vulgarnega besednega zaklada je svojo prej skrbno urejeno delavnico in sobico spremenil v simbol nereda in nečistoče. Njegovi svojci se niso in niso mogli načuditi. Ko je čez dva dni spet šel v službo, je njegovemu nadrejenemu skorajda vzelo sapo. Natančnež je smrdel po česnu in alkoholu. Na njegovi uniformi je manjkala večina gumbov in njegova kapa je bila preklana na dvoje. Pri delu je postal površen in malomaren. Čeprav so spočetka ljudje bili veseli, so se pozneje začeli upravičeno spraševati, če ni morda zbolel za nenavadno boleznijo. Daleč naokoli so ljudje začeli govoriti: "Natančnež je padel na glavo!" Začeli so gledati nanj kot na redko živalsko vrsto.

Toda s časom se pozabljajo marsikatere stvari in tudi ljudje se marsičesa na novo navadijo, še posebno, če so si tovrstne spremembe na tihem vedno želeli. Čeprav je bil Natančnež zdaj površnež in malomarnež, je obdržal svoj vzdevek.

Tovornjakarji in tihotapci, pa tudi navadni popotniki so bili zdaj veseli, če je on dežural. Toda ta njihova sreča se je po pičlih treh mesecih razblinila. Natančnež je zopet postal takšen, kot je bil prej in ljudje so bili zopet povsem začudeni. Bili so radovedni in so ga celo spraševali: "Le kaj se je z vami zgodilo?! "Ponavadi je tovrstne radovedneže z uradniško držo in tonom nemudoma utišal. Ko pa ga je nekega dne njegov nadrejeni vprašal za vzrok njegovega nenavadnega vedenja mu je odgovoril:

"Na dopustu sem bil, od natančnosti sem si moral odpočiti!"

 

 

Pridni (pravi) uradnik

 

Prenapolnjeni z vsakdanjo malodušnostjo so sedeli ljudje ob svojih pisalnih mizah in marsikateri veljak je ob tem prav lenobno zazehal. Vendar sem v množici teh uradniških lisjakov in lisic zagledal obilnega možakarja, ki ni kazal znakov utrujenosti in naveličanosti, ampak prav nasprotno. Bil je videti poln svežine in njegov pogled je bil vse kaj drugega kot moten. Bil je skrbno oblečen počesan, obrit in ob pogledu nanj bi lahko marsikdo, ki se vsaj količkaj spozna na kulturo oblačenja rekel, da je ta možakar vzor za večino ljudi. Medtem ko so drugi ljudje preklinjali tako, kot da bi sodelovali na kakšnem tekmovanju, je bil naš Edi pravo nasprotje. Bil je pravo jagnje.

A konec tedna, ko je prišel domov, si je skrbno zlikano obleko skorajda strgal s telesa, razkuštral si je natančno počesano frizuro, se oblekel v svojo najljubšo modro trenirko, nakar je soprogi z despotsko ostrino očital, zakaj da kosilo še ni gotovo. Žena mu seveda ni upala oporekati, saj se je že marsikdaj zgodilo, da je ravno ob najmanjšem uporu tudi njo močno naklestil. Ko je Edi pojedel svojo najljubšo jed, je ženo s plosko roko krepko udaril po ritnici, vzel svojo denarnico, nato pa z veselim žvižgom zapustil stanovanje. Nekaj sto metrov je šel peš, nakar je zavil v neko manjšo gostilno. Ko je vstopil, je natakarico najprej poljubil, si naročil pijačo, potem pa je prisedel k omizju, kjer sta sedela dva njegova stara prijatelja. Takoj se je začel vnet pogovor, ki je tekel predvsem o ženskah in o pretepih, kjer so bili vsi trije vedno uspešni. Ni bilo večje sramote, kot ravno na teh dveh področjih izgubiti dvoboj ali pa dobiti zaušnico od izvoljene ženske. Toda bolj kot ženskar je bil Edi pretepač. To opravilo mu je zelo šlo od rok, saj v preteklih treh letih ni doživel niti enega poraza in leto za letom je svoje neznanske podvige izboljševal. Leto je že šlo proti koncu in Edi je potreboval še tri nenačrtovane žrtve. Edi je sicer vodil evidenco in statistiko svoje dejavnosti, vendar pa mu na kraj pameti ni prišlo, da bi že vnaprej načrtoval, koga bo premikastil. Edi je ljubil namreč improvizacijo, saj je oboževal neznano in nepredvidljivo. Tako so ti trije možakarji zapustili gostilno in se napotili v drugo. Ker tam ni bilo nič zanimivega, so šli spet nekam drugam. Tako so popivali, bučno razpravljali in čakali, da bi se nekaj zgodilo. A končno je Edi zagledal nekega najstnika, ki je bil vinjen, saj je povsem slinasto nadlegoval točajko. Prav tega pa naš Edi ni in ni mogel trpeti. Tovrstne nesramnosti so ga najbolj razkačile, čeprav je on delal podobne stvari, celo takrat, ko še ni bil pod vplivom alkohola. To mu je bilo popolnoma vseeno. Pomembno je bilo zdaj samo, da je pač nekoga našel in pri tem ni bilo pomembno, ali je mladoleten, starec, vinjen ali trezen. Edi ni bil izbirčen. Pravzaprav je bil zanj vsakdo pravi, le da ni izhajal iz njegovih prijateljskih krogov. Žensk, razen svoje soproge, tudi ni pretepal.

Stopil je do mladeniča, se mu priklonil in ga vprašal, če mu morda njegova ura prepočasi teče. Mladenič ga ni razumel, zato se je začel smejati. A nenadoma ga je Edi tako močno udaril v obraz, da je kot vreča odpadkov padel vznak.Vidno zadovoljen je Edi korakal proti svojima prijateljema. Onadva sta ga bodrila in mu zaklicala, da je to zadevo perfektno izpeljal, sam pa je menil, da bi moral še malce izpiliti začetni zamah. Pomežiknil jima je in ju povabil v drug lokal.

Dal je za pijačo in jedačo. Njegova pivska prijatelja sta ga hvalila in hvalila. Edi jima je zagotovil, da bo ta večer še nekaj posebnega. A Miha se je nekako naveličal, zato je predlagal, da bi šli domov. Toda Edi o tem ni hotel nič slišati, saj je na vsak način želel preseči svoj rekord predhodnega leta. Miha se ni dal, saj je tako učinkovito argumentiral, da je na njegovo stran pristopil še Pirjev Franček. Edi je bil vidno razžaljen in povrhu tega zelo jezen. Nekako je kolebal med obema čustvoma. Prvotna prijateljska razprava se je začela razvijati v burni vrtinec kretenj in besed. Po prostoru so se že zaslišale hude žaljivke, tako da je Miha mislil svojo besedo še podkrepiti z veščim zamahom svoje pesti. Ker je bil Edi že dokaj okajen, je popolnoma pozabil na svoj prijateljski kodeks. Miho je udaril tako, da je le-ta zletel s stola, nakar se je z glavo zaril v mehko zemljo, ki je bila v koritu za rože. Pirjev Franček je Edija mislil pomiriti, vendar mu to nikakor ni uspelo, saj je dobil nekaj trdega na svoje desno uho, tako da je poletel iz gostilne. Polet bi še do določene točke bil prijeten, če bi ne zletel v odprto kanalizacijo, kajti več kot očitno je bilo, da pokrova ni bilo. Poletel je točno v središče črnine in smrada, kamor je že marsikateri pridni davkoplačevalec prispeval še vse kaj drugega kot denar. Začel je blazno kričati, saj si je zlomil desno nogo. Natakarica je poklicala rešilca. Edi ni želel počakati na nadaljnji razplet te zgodbe, zato jo je urno odkuril domov. Tokrat je tako hitro tekel, kot da bi imel sto zasledovalcev za seboj. Vseskozi med tekom si je ponavljal misel, da je dobil dvajset kazenskihtočk.

Ko je prišel v svoje stanovanje, se je usedel v kuhinjo na klop, kjer je bil njegov zvezek, v katerega si je beležil vse pretepaške podvige, a v tem večeru se žal ni mogel proslaviti, saj je vendarle pretepel svoja najboljša prijatelja. Prav to pa mu je prineslo veliko negativnih točk, ker je bilo to početje povsem v nasprotju z njegovim pretepaškim pravilnikom. Jokaje si je moral priznati, da je v tem letu diskvaliciran in zato zaželenega rekorda tudi ne bo.

A prišel je ponedeljek. Na koncu hodnika sem zagledal skrbno počesanega možakarja, lepo oblečenega, skratka povsem urejenega videza. Videti je bil zelo dobre volje. Z uradniško prijaznostjo me je, ko je šel mimo mene, pozdravil in pomislil sem: pravi uradnik! 

 

7. NEVARNI KOMBINATORIKI

 

Povzročitelj nesreč

 

Če malce pobrskam po spominu, vidim pred sabo dokaj priletnega moškega, ki je stanoval v središču mesta, blizu najbolj prometne ceste. Ni bilo dneva, da se na tem koncu ali malce stran ni zgodila kakšna prometna nesreča. Ta moj znanec, ki ga lahko štejem zgolj za bežnega, je užival v prometnih nesrečah, še posebej, če so se končale s smrtnim izidom. Toda Vili ni bil izbirčen, saj je bil zadovoljen tudi s tem, če je kdo padel z lestve in si pri tem zlomil roko ali pa nogo.

Vili je bil, če se je le dalo, kot prvi na kraju nesreče. Včasih je v svoji vnemi celo odrinil kakšnega policaja, da bi boljše videl, kaj se sploh dogaja. Ko je v daljavi zaslišal kakšen pok, je spustil vse stvari iz rok in mrzlično pohitel v zaželeni kraj. To je bilo še pred mnogimi leti, ko je prav zaradi tovrstne hitrice padel s kolesa in si razbil čeljust. Od takrat pa je postal malce previdnejši.

Nekega brezizraznega dne brez sonca in dežja je ždel povsem malodušen na pločniku, od koder je opazoval ljudi in do zdolgočasenosti štel pešce. Toda nenadoma je zaropotalo. Nekaj glasnega ga je prebudilo in ko se je ozrl v smer zvočnega žarčenja, je prišel do spoznanja, da se je neki motorist zabil v prometni znak. Cesta je bila vsa krvava in Vili je ves oživel. Skorajda od veselja je zapel:

"Oh, kako je to lepo!"

 

Neznanec, ki mu je stal za hrbtom, ga je šepetaje ogovoril:

"Gospod, to ni nič kaj omembe vredno, nesrečo sem napravil jaz!"

"Vi, zakaj vi? Vas še tukaj ni bilo, ko se je to pripetilo!"

"Motite se, gospod! Res je, da me ni bilo tukaj, toda kljub temu sem vedel, da se bo ta možakar zaletel točno v ta prometni znak in pri tem sem mu iz nevidnega ozadja malce pomagal. Kot vidite sem bil uspešen!"

"Gospod, vi me pa kar grdo vlečete!"

"Vidim, da mi ne verjamete. Prav nič vam ne zamerim, zato vas vabim naslednji torek v sosednjo vas, kjer pričakujem vsaj tri prometne nesreče: enega motorista spet in dva osebna avtomobila!"

"Izvenevate tako, kot da bi bili prepričani o tem, kar govorite in povrhu tega mislite, da vam vedno uspe."

"Ne, gospod, ne vedno. Včasih tudi meni spodleti, a naj kljub temu pripomnim, da sem zadnje čase pri konstrukciji prometnih nesreč izredno zanesljiv."

Ko sta se domenila, kje in kdaj se dobita, sta se poslovila. Vili je komajda čakal, da je minil ta neznosno dolgi teden. Ko je končno napočil ta čudoviti trenutek, je tako zelo pohitel na dogovorjeni kraj, da je bil cele pol ure predčasno tam. Usedel se je na najbližjo klop in čakal. Točno ob dogovorjeni uri je prišel neznanec in Vilija pozdravil:

"Gospod, dajete vtis, kot da ste me dolgo čakali?"

"Ne. Ne, nikakor ne, pravkar malo pred vami, sem prišel semkaj!"

"Me veseli. Torej, gospod, čez približno pet do deset minut se bo zgodila nesreča!"

Vili je že bil ves neučakan. Neznancu je rekel, naj mu vendarle pove, kakšna nesreča bo to. Neznanec mu je odvrnil le to, da se bo po vsej verjetnosti motorist na BMV-ju zaletel v avtomobil ali pa zgrmel s ceste. Na neumestno Vilijevo vprašanje, če bo teklo mnogo krvi, mu neznanec ni mogel natančneje odgovoriti. Povedal mu je le to, da pač upa na največ. In res, po nekako osmih minutah je pridrvel mimo motorist na BMV-ju. Počilo mu je zadnjo kolo, zaradi česar je zgrmel s ceste. Hitrost vožnje ni bila velika, tako da jo je motorist odnesel z lažjimi poškodbami. Vili je ves presenečeno in hkrati navdušeno vzkliknil:

"O, le kako to naredite?! Kar ste napovedali, se je uresničilo!"

"To ni nič kaj takega! Morava se malce podvizati, saj se bo čez priblično pet do petnajst minut zgodila naslednja nesreča. Tokrat bo glavni protagonist voznik osebnega avtomobila znamke Renault 5. Po vsej verjetnosti se bo zaletel v kozolec!"

Natanko tako, kot je neznanec napovedal se je zgodilo. K sreči je lahko voznik še pravočasno skočil iz avta, ko je ugotovil, da mu je zavora odpovedala. Avtomobil se je zaletel v kozolec. Avto je bil precej uničen, a voznik jo je odnesel povsem brez poškodb. Vili ni zmogel skriti navdušenja. Želel je zvedeti, kako je kaj takega sploh mogoče, toda neznanec mu ni želel nič povedati, saj je bil mnenja, da morata pohiteti, če ne želita zamuditi tretjo nesrečo tega dne v tej regiji. Toda, ko sta prišla v drug kraj, sta izvedela, da se je neka manjša prometna nesreča, v katero je bil vpleten voznik osebnega avtomobila Opel record že pripetila in da je bilo le nekaj manjše materialne škode. Vili je bil ves vzhičen, saj ni mogel in ni mogel verjeti, saj je to mejilo že na črno magijo. Toda neznanec očitno ni bil najboljše volje, saj ga je nekaj spravilo v togotno psihično stanje, zato ga je Vili ogovoril:

"Le čemu ste zdaj slabe volje, saj so se vse Vaše napovedi uresničile! Še zdaj ne morem in ne morem verjeti!"

"Pričakoval sem vsaj dve smrtni žrtvi, a očitno danes ni bilo nič s tem. Bo pa drugič boljše!"

"No, priznati moram, da imam tudi sam raje takšne nesreče, kjer teče kri v potokih, a moram vam povedati, da sem kljub temu zadovoljen. Postal sem silno radoveden. Le kako to naredite? Povejte mi, prosim!"

 

"No, dobro, gospod. Drznil si vam bom prikazati povsem enostaven primer, ki sem ga snoval še pred mnogimi leti. Sicer so moje metode precej galantnejše in bistroumnejše.

Sosedovega Marjana nisem maral, zato sem mu sklenil dati lekcijo za vse njegovo življenje. Ta moj sosed je imel še nekega človeka, ki mu je bil najhujši sovražnik in jaz sem za to vedel. Marjana sicer nisem sovražil, vendar ga kljub temu nisem maral gledati več kot pet minut in že za ta čas mi je krvni pritisk presneto narastel. Skratka, Marjana sem se izogibal, kadarkoli in kjerkoli se je dalo. Petru je bilo še precej manj do tega, da bi sploh imel kakšen kontakt z Marjanom, saj mu je speljal punco in povrhu tega odvzel prvo mesto pri balinanju. Peter je pravzaprav sanjaril o tem, na kakšen način bi se lahko maščeval nad Marjanom. To dejstvo sem sklenil v svoje osebno zadovoljstvo izkoristiti. Nekega dne sva se s Petrom srečala v gostilni blizu cerkve svetega Pavla. Bil je vidno psihično zdelan. Ko sem ga vprašal, le čemu je tako slabe volje, mi je na hitro in jezno odvrnil: "Marjan". Povedal mi je, da ga je Marjan prijavil zaradi postavitve lesene utice, čeprav le-ta ne bi nikogar motila. Tudi sam sem bil mnenja, da tovrstna nesramnost že meji na hudobijo in objestnost. Ob tem sem Petru prikrito nakazal, da tudi Marjan ne dela vsega po pravilih. Tako, denimo, se je Marjan vsako jutro peljal v službo, ne da bi pazljiveje pogledal, ali z desne strani kdo prihaja, ob tej malomarnosti pa je bil kar pretirano navdušen nad hitrostjo. Skratka, ni bil pazljiv in se ni držal prometnih predpisov. Petru sem rekel, da ga zna to nekega dne še pokopati. Takrat sem prav lepo videl, kako strupeno so Petrove oči zasijale. Ker sem vedel, da je bil Peter človek hitrih dejanj, sem tudi vedel, kdaj bo Marjanu nastavil smrtonosno past. Naslednji teden je Marjan zletel s ceste v sorazmerno globok jarek. Kot vzrok nesreče so navedli prehitro vožnjo in debele oljne madeže na cesti. Marjana so hudo poškodovanega pripeljali v mestno bolnišnico, kjer je po treh urah visenja med življenjem in smrtjo omagal. No, vidite tako sem snoval to nesrečo, vendar moram pripomniti, da sem bil takrat še precejšen začetnik."

A Vili ni kazal pretiranega navdušenja, saj je bil zgrožen.

"To je umor. Vi ste morilec!"

 

"Nisem še nikogar ubil, zato tudi nisem morilec!"

"Pa ste! Pa ste! Vse pripravljate, vi hinavec, pa še dokazati vam ne morejo, najraje bi vas prijavil!"

"Kaj ste pa vi mislili?! Seveda pripravljam, saj brez priprave ne gre nič, toda kljub temu imam čisto vest!"

"Čisto vest, saj ne morem verjeti, da kaj takega slišim!"

 

Vili se je zgroženo umaknil v samoto. Vse to mu ni bilo povšeči. Nič več ni užival ob nesrečah drugih, saj mu je bilo vedno pred očmi grozljivo dejstvo, da za vsem tem stoji neka nevidna osebnost, ki se imenuje povzročitelj nesreč.

 

 

Ovca in zver

 

Ervin in Franc sta si bila že od malih nog nenehna nasprotnika. Franc je bil priden in blagega srca, medtem ko je bil Ervin malomaren in hudoben. Toda nenavadna usoda je tako hotela, da sta celo svoje življenje rasla skupaj. Skupaj sta hodila v vrtec, v šolo, pozneje sta skupaj študirala in navsezadnje sta v isti tovarni dobila službo. Ervin je vedno užival, če je lahko koga nahujskal. Za tovrstna prizadevanja mu ni bilo težko porabiti več časa, saj je bil pri tem vedno zelo sistematski in docela umirjen. Tako je na primer v službi vedel, da se kar nekaj njegovih delovnih kolegov poteguje za mesto glavnega tajnika komercialnega oddelka. To je bila zanj priložnost, na katero je že dolgo čakal.

 

Vsem je razposlal vabila, na katerih je pisalo, kje in kdaj se dobijo. Med drugim je bil na njem zapisan zelo nenavaden stavek, ki je vzbujal radovednost vseh sodelujočih, saj naj bi na tem srečanju izvedeli, kdo od njih bo proglašen za glavnega tajnika. Vsi so bili silno radovedni in Ervin je užival ob tako bučnih razpravljanjih. Ko so se odpravljali v dogovorjeni lokal so nenehno premišljevali o tem, kdo neki jim je poslal to nenavadno vabilo. Prispeli so v restavracijo Espania, kjer so čakali, da bi se nekaj zgodilo. Minili sta že dve uri, a izvedeli niso ničesar. Preočitno je bilo, da jih je nekdo hudo potegnil. Konec koncev so se ga skoraj vsi pošteno napojili. Trije izmed njih so bili tako zelo vinjeni, da so začeli postajati nasilni, spočetka zgolj besedno, a malo pozneje so se spopadli s pestmi.

Vzdušje v službi je postajalo napeto in pisarniški prostor se je začel polniti z nezaupljivostjo in Ervin je tako užival, da se je skorajda dvakrat sam izdal. Ostali člani delovnega kolektiva so ostali slepi za njega, saj so bili preveč zaposleni oziroma obsedeni s svojimi problemi. Prepirali bi se še v nedogled, če jih Franc ne bi povabil na izlet sprave.

Franc je bil nasploh dobrodušen možakar. Pomagal je, komur je lahko, bil je pravi dobrohotnež. Nasploh pa je sovražil prepire in če so bili povrhu tega še brezplodni, je bil vedno trdno odločen to motnjo spraviti s sveta. Ko mu je takšen podvig uspel, se je zelo blaženo počutil, pravzaprav je takrat bil še posebej srečen. Sleherni prepir je moral zgladiti, pa čeprav je pri tem sam včasih utrpel materialno ali duševno škodo. Ljudje so mu bili zaradi te njegove značajske odlike zelo hvaležni, Ervin pa je vedno škripal z zobmi, če so ljudje hvalili njegovega nasprotnika.

Francetov spravni izlet je bil pravi uspeh. Ljudje so se zopet pobotali in medčloveški odnosi so postajali zopet toplejši. Še iz šolskih dni je Ervin sovražil spravljene ljudi, a zdaj je bil še posebej jezen na Franca. Začel je premišljevati, na kakšen način bi lahko svojega največjega nasprotnika pred delovnimi kolegi očrnil. Ni mu bilo potrebno dolgo premišljevati in že si je nekaj nečednega domislil. Ervin se je poleg službe ukvarjal še z nekim nenavadnim konjičkom. Zbiral je ženske. Ne samo za svoje potrebe, marveč tudi za potrebe raznih visokih uradnikov. Ženske, ki so bile željne dobrega plačila, so se zglasile pri njem in on jih je posredoval kakšni petičnejši stranki. To niso bile navadne ženske, temveč so to bile mladoletnice. Med drugim je lahko štel svojega direktorja za najboljšo stranko. Njega je torej povabil na večerjo v hotel Scandinavia. Brezplačno mu je ponudil neko eksotično mladoletno lepotico iz Singapurja. Direktor je bil zelo zadovoljen, saj mu je soproga že dva meseca pred tem za precejšnjo vsoto znižala žepnino. S hvaležnim glasom je povzel besedo:

"O, Ervin, hvala ti! Le kako se ti lahko zahvalim?"

 

"Gospod direktor, zame nikar ne skrbite. A veste v službi imam prijatelja, ki je zelo delaven, vesten, kolegialen, sposoben in dobrega srca. Mnenja sem, da bi si on najbolj zaslužil mesto glavnega tajnika v komercialnem oddelku. Njegovi delovni kolegi so mu zavistni zaradi njegovih visokorazvitih sposobnosti, zato mu mečejo polena pod noge, kjer le morejo. Ko bi vedeli, gospod direktor, kako trpim, ko to gledam. Rad bi mu pomagal, a ne morem. Ali ne bi vi morda poskusili?"

"Kako se pa piše?"

"Franc Kapitler, gospod direktor!"

 

"Ervin, že zapisano! Na sestanku ga bom vsekakor predlagal. Navsezadnje pa bi morala moja beseda tudi kaj veljati, kajneda?!"

"Brez dvoma, gospod direktor, brez dvoma! Le dajva, zvrniva še enega in ne skrbite, saj gre na moj račun!"

Ni minil dober mesec pa je bil dobrodušni Franc Kapitler uradno proglašen za vodilnega tajnika komercialne službe.Vsi drugi so bili zlovoljni zaradi tega. Metali so mu polena pod noge, kjerkoli so le mogli. Franc je bil tako obupan nad surovim ravnanjem sodelavcev, da je naposled dal odpoved.

 

Od zdaj naprej je lahko Ervin delal z ljudmi, kar je hotel, vendar pa se je delovno vzdušje slabšalo in slabšalo. Ervin bi lahko bil povsem srečen, toda nekaj mu je manjkalo. V prejšnjih časih so bili njegovi sodelavci včasih dobre in včasih slabe volje, a zdaj so bili njegovi sodelavci tako zamorjeni in depresivni, da jih ni bilo več možno spraviti v še slabše razpoloženje.

Nenadoma se je počutil Ervin v tem podjetju povsem odvečen, zaradi česar je tudi on v službi dal odpoved. Ervin je šel v gostilno in ko je Franca zagledal, je bil zelo začuden. Zelo spoštljivo in prijazno ga je pozdravil, nakar si je naročil trojnega.

 

Nenavadno srečanje

 

Dober človek, poln plemenitosti, stoji pred izložbenim oknom. Povsem upadlega in žalostnega lica razmišlja o svoji preteklosti. Vedno se je trudil, da bi delal dobra dejanja, vendar so mu ta dobronamerna prizadevanja zadnja tri leta vedno splavala po vodi. Kot da bi v ta dogajanja posegalo neko nevidno zlo, ki vse preoblikuje v nekaj slabega. Obupan se ozira v svet, saj je prepričan, da posameznik v neskončnem univerzumu ne more mnogo narediti. Nenadoma ga ogovori možakar; videti je prijaznega obraza, vendar ob natančnejšem pogledu nanj bi se dalo trditi tudi nasprotno:

"Oprostite, gospod, le čemu ste tako potrti?"

"Le kako ne bi bil! Česarkoli se lotevam, doseže nasproten učinek!"

"Kako je to moč razumeti?"

"Najboljše bo, da Vam to poskušam na kratko obrazložiti."

Dobri mož začne pripovedovati:

"Pomagal sem neki starejši ženski nositi prtljago na avtobusno postajo. Malce pozneje sem izvedel, da si je ta ženska zlomila roko, ko je hodila navzdol po stopnicah.

Spet neki drugi dan sem kupil nekemu fantku sladoled z namenom, da ga malce razveselim in zelo lepo se mi je še zahvalil. Ko sem ga drugič srečal, me sprva ni želel niti pogledati. Šele ko sem ga ogovoril, mi je povedal, da je imel zaradi sladoleda hude želodčne težave. Rekel sem mu, da mi je žal in predlagal sem mu, da bi nekako popravila to nevšečnost. Tokrat sem mu kupil sadno tortico in fantek jo je z veseljem pojedel. Drugi teden sem ga zopet srečal ter ga pozdravil. Ker mi ni odzdravil, sem ga vprašal, če bi želel kakšno sadno tortico ali kaj drugega, a fantek me še pogledal ni. S tako hitrostjo jo je odkuril, da sem malce šokiran in presenečen hkrati obstal. Samo domneval sem lahko, kaj se je prejšnji teden zgodilo.

Ko sem se sprehajal po stranski ulici, sem zagledal moškega srednjih let, ki mi je burno mahal. Ker se mi je zazdelo, da potrebuje pomoč, sem stopil k njemu. Poprosil me je, če bi bil toliko prijazen, da bi z njegovima sinovoma porinil osebno vozilo, saj mu motor brez zaleta nikakor ni hotel vžgati. Ko je po nekajkratnih poskusih motor avta vendarle vžgal, se mi je možakar s sinovoma prav lepo zahvalil. Bil sem izredno zadovoljen, toda štiri dni po tisti prigodi sem v časniku zagledal fotografijo tistega možakarja, saj se je smrtno ponesrečil. Bil sem obupan. Ko sem se naposled iz tega mračnega psihičnega stanja malo pobral, sem šel v mesto po opravkih, kjer sem srečal svojega prijatelja, ki sem mu v zvezi z njegovo ženo dal nasvet. Toda ta nasvet ni nič zalegel, saj je njegova žena od njega nenadoma zahtevala ločitev. Za tistim jo je pretepel, nakar si je prišel k meni izlit svojo dušo. Takrat mi je bilo tako zelo nenavadno pri srcu, da sem zapadel v precej apatično stanje. Nikomur nisem želel več pomagati ali svetovati niti podati navadne informacije. Toda to obdobje je trajalo le dva meseca. Nikakor nisem mogel zlesti iz svoje kože. Ko me je kdo vprašal za nasvet, sem mu svetoval. Ko me je kdo prosil za uslugo, sem mu jo naredil. Toda kakor sem pozneje izvedel, je vse te ljudi doletela manjša ali večja nesreča. Prav to dejstvo so nekateri zlobni jeziki še dodatno napihnili. Zdaj me nihče več ne poprosi za kakšen dober nasvet. Ko sem to spoznal, sem nekako želel prebiti led s tem, da sem svoje usluge drugim kar sam ponudil. Ko bi videli, ne bi verjeli! Ljudje so bežali od mene. Družba me je popolnoma izključila in kakor vidite, sem zdaj tukaj povsem osamljen. Stojim tukaj in razmišljam o tem, kako se mi godi.

Prejšnji teden me je ogovoril nekdo, ki me očitno ni poznal. Prosil me je, če bi mu lahko posodil nekaj denarja. Odvrnil sem mu, da ne, ker prinašam nesrečo. Še zdaj vidim njegov presenečen pogled. Medtem ko se je od mene ritensko oddaljeval, ni opazil cestne razsvetljave in moram reči, da se je kar pošteno udaril. Po tej prigodi sem postal prepričan o tem, da enostavno prinašam nesrečo. To je nekakšna neobrazložljiva sila, ki me želi popolnoma dotolči!"

"Dobri mož, zašli ste v slepo ulico! Že nekaj časa opazujem ta kraj in poskušam zajeti čim več dogajanj in moram reči, da marsikatera izhajajo iz istega izvora."

"Kako to mislite?"

 

"Mnogo pripetljajev je takšnih, ki se nam dozdevajo povsem naključni, toda ko se malce poglobimo, spoznamo, da imajo prav ta dozdevna naključja logične korenine. Ko pridemo do tega pomembnega spoznanja, pa tudi ni več daleč do naslednjega, ki nam govori, da je bil večji ali vsaj določen del poteka vseh gibanj nekako krmiljen. Prav ta teza postavlja pod vprašaj avtoritativno logiko naključnosti. Toda katere sile stojijo za vsem tem, je nemogoče določiti. Lahko pa nadebudno spremljamo ves potek in tako postanemo malce pametnejši."

"Če Vas prav razumem, so lahko tudi mnogi dogodki nekako krmiljeni. Toda kdo to dela? Kdo bi bil lahko tega sposoben?"

"Tako je! Naj vam na kratko povem svojo življenjsko zgodbo. Bilo je pred tridesetimi leti, ko sem se nahajal v podobni situaciji kot danes vi. Bil sem mlad, željan sprememb, uporniški do avtoritet in še bi lahko našteval. Svet se mi ni zdel dovolj dober, zato sem menil, da ga je potrebno izboljšati. Spočetka mi je ta zamisel zelo dobro stekla, vendar pozneje čedalje manj, dokler nisem prispel do točke, kjer se trenutno nahajate vi. Pred tem slabim obdobjem sem bil zelo aktiven pri socialnih in ekoloških uslugah. Pomagal sem starim in paraliziranim ljudem pri gospodinjskih ter vrtnih opravilih, pomagal sem obupanim materam, ljudem brez strehe, duševnim bolnikom. A očitno je bilo, da vsa ta delovanja nekomu niso bila po godu. Vsaj spočetka sem tako mislil. Danes dobro vem, da so bila vsa tista moja dobrohotna dejanja nekomu celo rahlo povšeči. Ne povšeči toliko, da bi ta obstajala v okviru iste oblike in vsebine, marveč bolj v smeri, da bi se spreminjala v nasprotni učinek. Prav to je nekomu zelo dobro uspevalo, saj me je tisti človek zelo dobro poznal. Že tu je bila njegova velikanska prednost.

Četudi bi ga videl na ulici, sploh ne bi vedel, da se tam sprehaja moj nasprotnik. No, naj vam povem, kaj vse se mi je takrat pripetilo. Tako sem npr. poskušal pomagati nekemu brezdomcu, ki mu je bilo ime Fredi. Fredi je bil precej milega značaja, zadržan, inteligenten, izobražen in če ne bi bil tako zanemarjen bi izgledal celo čednega videza, a imel je dve zelo veliki napaki. Mnogo je popival in občasno je trpel za preganjavico, da je navaden stroj, s katerim nekateri ljudje upravljajo. To slednje je še posebej močno prišlo do izraza, če je pil alkohol, a pil ga je najmanj vsake tri dni. Poskusil sem najprej ugotoviti glavni vzrok za njegovo prekomerno pitje. Ko sem ga vprašal, zakaj se tako inteligenten človek potika po ulicah, mi je začel pripovedovati, da je imel lepo službo in da je bil oženjen. Žena ga ni marala in že takrat se je spraševal, zakaj neki ga je sploh poročila. Svojo življenjsko zgodbo je nadaljeval z besedami, da je bil pravzaprav vseskozi v podrejeni vlogi, a ko se je bilo potrebno zoperstaviti oziroma zaiti v konflikt z drugo osebo ali zaradi neočiščenih stopnic ali zaradi porednih otrok je venomer njega poslala v boj, sama pa se je spretno skrivala v ozadju. Nazadnje so vsi ljudje o njej mislili, kako je prijazna in dobra, o njem pa so krožile pošastne govorice. Če je bil označen kot hišni tiran, je prišel še kar dobro skozi. Tudi v službi Fredija niso več marali, saj so se razne neugodne govorice o njemu razširile tudi v te prostore. Njegov predpostavljeni ga že prej ni kaj prida upošteval, zdaj pa je bilo njegovo odklonilno stališče do njega še očitnejše. Njegova žena ga je vseskozi podpihovala, da naj zahteva napredovanje in s tem višjo plačo. A ko je to storil, je zapadel v še večjo nemilost in to ne samo pri svojem predpostavljenem. Ni minilo mnogo časa, pa mu je soproga sporočila, da se želi razvezati od njega. Ko je pozneje slišal, kdo bo njen bodoči mož, mu je energija povsem usahnila.

Ko se je njegova bivša žena poročila z njegovim predpostavljenim, je moral zapustiti stanovanje, saj je bilo le-to v ženini lasti. Spočetka je še stanoval v hotelu tretje kategorije, a ko je začel piti, je večinoma spal kar v parku. V službi ni več zmogel zahtevnega dela, zato je odpoved dal kar sam. Pričel se je potikati po parkih, po zakotnih ulicah in beznicah. Bil je ves zanemarjen, saj je že zaudarjal po smrti. Na tem mestu se je njegova pripoved končala.

Spominjam se, da sem se z njim več kot eno leto zelo intenzivno ukvarjal, ker se mi je zdelo, da je pač tega vreden. Ko sem ugotovil glavni vzrok njegovega pitja, sem mu svetoval, da naj si z različnimi psihičnimi vajami izžene razne nevšečne misli, ker mu zelo škodijo in da naj jih zamenja s pozitivnimi. Povrhu tega sem mu seveda odsvetoval pitje alkohola. Prvih šest mesecev je imel precejšnje težave, saj ga je vedno znova in znova zamikalo. V tem obdobju se alkoholu ni mogel upreti, toda po šestih mesecih je le prebil ta psihični led. Ko je odpravil te svoje težave, si je poiskal službo.

Dobil jo je na gradbišču kot nekvalificirani delavec. Seveda ta služba ni bila niti najmanj primerljiva s prejšnjo, saj niti ni ustrezala njegovemu značaju niti izobrazbi, vendar je bil zadovoljen. če pa slučajno ni bil, ni obupaval, saj je potem vztrajno delal na tem, da bi postal zadovoljen. Fredi je bil izredno marljiv in delaven, zaradi česar je prav kmalu postal preddelavec.

Nekega dne me je ves vzhičen poklical po telefonu, da naj pridem k njemu. Ko sem ga vprašal o razlogu njegove evforije, mi je veselo odvrnil, da bi bilo dobro, če bi proslavila srečen dogodek. Po telefonu mi ni želel povedati, zakaj me je poklical, a zatrdil mi je, da bom to zagotovo izvedel pri njem. Ko sem, moram reči, precej radoveden prišel k njemu, me je sprejel z razpostrtimi rokami in s širokim nasmeškom. Rekel sem mu, da naj mi končno vendarle razkrije to skrivnost. Povedal mi je, da je bila po petih letih njegova bivša žena pri njem in mu povedala, da se je ločila od njegovega bivšega predpostavljenega in da bi se želela vrniti k njemu. Ko sem slišal te besede, sem postal zelo skeptičen, saj sem bil prepričan, da se to ne bo dobro izteklo. Vendar mu nisem želel pokvariti večera, zato sem raje molčal in sem mu le iskreno čestital. Toda kakor se je pozneje izkazalo, je bil moj dvom povsem upravičen. Njegova žena se ni niti za najmanj poboljšala. Fredija je v roku dveh let uspela popolnoma uničiti. Nazadnje ga je pustila in šla živet z nekom drugim. Ubogi Fredi! Nisem mu mogel več pomagati, saj sem se v tem času ukvarjal z neko žensko, ki je bila v preteklosti dvakrat posiljena in je zato živela v hudem strahu pred moškimi. A Fredi ni več dolgo živel, saj so ga nekega dne našli zmrznjenega v snegu.

Takšna usoda doleti marsikaterega brezdomca. Na tihem sem žaloval za njim, a po drugi strani sem bil hudo razkačen, saj sem za Fredija porabil obilo časa in energije. Nazadnje pa mi zmrzne v snegu. Ali si predstavljate, kakšen hud udarec je to bil zame?! Bil sem jezen na ves svet, še najbolj na njegovo ženo, a malce na nek potuhnjen način tudi na Fredija."

"O, gospod, to je strašno! Toda zakaj ste se za tistega človeka prej tako zavzemali?"

"To je bila moja služba, saj sem bil navsezadnje psiholog in socialni delavec. Svojo službo sem vzel več kot resno!"

"Kako zanimivo! Rekli ste, da je to bila vaša bivša služba?"

"Ne delam več na tem področju!"

"Gospod, povejte mi, le kaj ste potem naredili?"

 

"Kot že omenjeno, sem imel v obdelavi novi primer. Ženska, ki sem ji želel pomagati, je bila v preteklosti dvakrat posiljena, zato moškim ni več zaupala in se jih je raje izogibala. Več kot dve leti intenzivnega dela sem vložil vanjo. Nazadnje sem se z njo celo zaročil. Bila je zelo prikupna. A nekega dne je bila zopet posiljena in to od moškega, ki naj bi bil meni zelo podoben. Takrat bi me skorajda aretirali, če me mnogi ljudje ne bi videli na povsem drugem kraju. Uboga reva je bila spet čisto na tleh. Ko sem jo nekega dne obiskal v psihiatrični bolnišnici, je ob pogledu name doživela neverjeten živčni zlom, saj je mislila, da sem bil jaz tisti posiljevalec. Pozneje, ko so storilca prijeli, sem ugotovil, da mi je bil res malce podoben. Ko sem ga vprašal, zakaj neki je to naredil, je enostavno skomignil z rameni. O, ko bi vedeli, kako sem bil potrt. Kakšne psihične bolečine sem moral prestajati!"

"Zares hudo! Zdaj vidim, da ste vi še mnogo več pretrpeli kot jaz!"

"Zares sem trpel. Bilo je še mnogo takšnih psihičnih udarcev. Ko sem se dalj časa trudil s človekom in ko sem naposled uspel, mi je vedno nekakšen hudiček zmešal vse štrene. Da vam še nekoliko bolj orišem svoje življenje v tem času, naj vam navedem svoj zadnji primer, ki je v precejšnji meri spremenil moj značaj. Prevzel sem skupino ljudi, ki je poprej verjela v dobroto, pozneje pa so bili ti ljudje povsem razočarani. Povlekli so se vase in z ostalim svetom niso želeli več imeti opravka. Vsi pa so bili močno nagnjeni k suicidu, kar so večkrat tudi z vso resnostjo dokazali. Postopoma sem jih poskušal prepričati o smislu življenja, o moralnih vrednotah, o smotrnosti ljubezni. Celih pet let sem se ukvarjal z njimi, saj sem navsezadnje menil, da bi bil velikanski uspeh pozdraviti te ljudi. Uporabljal sem različne tehnike in ker so to bili izredno inteligentniljudje, so hitro dojeli tudi zapletenejše tehnike psihičnega treninga. Po večletnih prizadevanjih je že kazalo, da sem uspel. Zdaj smo delali skupaj in pomagali ljudem v stiski. Toda doživljali smo neuspeh za neuspehom. Mene je to močno načelo, moje sodelavce pa tako dotolklo, da so zdaj dokončno izgubili vero in upanje v boljši svet, v plemenitejšo jutro. Odločili so se za varianto, ki je v teh trenutkih niti najmanj nisem pričakoval. Izvedli so okruten skupinski samomor. Polili so se z bencinom, nakar so se usklajeno prižgali, kot da bi bili sveča. Trpeli so strašanske bolečine.

Ali si predstavljate, kakšen udarec je to bil zame? Deset ljudi, v katere sem vložil del svoje osebnosti, svojo vero v boljši svet, del svojega življenja, me je tako pustilo na cedilu? Tako osamljenega se v svojem življenju še nikoli nisem počutil kot takrat. Doživel sem živčni zlom. Dobri dve leti sem na svet gledal s popolnoma drugimi očmi, saj sem bival za zapahi ogromne živčne klinike. Ko so me spustili, spočetka sploh nisem bil dovzeten za svojo veliko psihično spremembo. Enostavno nisem več čutil notranje potrebe po dobrih dejanjih. Hodil sem mimo zla, ne da bi ga sploh opazil in četudi bi ga, bi ostal popolnoma ravnodušen. Zazdelo se mi je, kot da sem nekaj iskal in to nekaj oprijemljivega. Malce pozneje sem ugotovil, da sem takrat pravzaprav iskal krivca. Začel sem se spraševati o ozadju vseh teh nesreč in polomij, saj nisem mogel verjeti, da sem ga tolikokrat polomil!"

"Res je, precej neverjetno, saj tudi zase zdaj ne morem verjeti, da prinašam nesrečo!"

"Saj je ne. Za vsem tem stoji človek, ki je videti povsem navaden in ki živi povsem poprečno življenje, vendar mu ne morete dokazati čisto nič, saj po obstoječih zakonodajah sveta ni zagrešil ničesar!"

"Kako ne?!"

 

"Dobri mož! Nikogar ni ubil, nikogar ni okradel!"

"Povzročal je nesreče!"

"To ni dokazano in ker ni, je vse te zločine zagrešil zgolj v najinih glavah. Čist je kot kristal. Vse, kar je storil, je bilo le to, da je izkoristil šibkosti ljudi. To se pravi njihova nagnjenja, strahove in želje!"

"Ali ni to zlo, ki vpije do neba?!"

 

"To ni nič. Dobri mož, nič ni naredil, saj je sleherni človek v končni fazi za svoja dejanja sam odgovoren. Ko sem to spoznal sem prišel do presenetljivega sklepa, da pravzaprav ni kriv nihče!"

"Po svetem pismu je kriv in to zame šteje!"

"To je dejstvo, s katerim se strinjam. Po višjih zakonih je pogubljen, toda po zemeljskih ni!"

"Toda kdo je ta človek in zakaj neki vse to počenja?"

"Moram povedati, da me to niti ne zanima. Vse, kar vem o svojih čustvih do njega, je to, da ga neizmerno sovražim. Sleherna njegova poteza mi gre na živce. Prav tako sem tudi jezen na vse ljudi, ki mu podlegajo. Zasovražil sem tudi njih!"

"Toda gospod, ne bodite nespametni, saj od sovraštva nimate prav ničesar. Svet se mora izboljšati, sovraštvo nas bo vse skupaj še prehitro pokopalo. S sovraštvom v glavah poteka življenje prehitro, užitki postajajo trenutek in človek se prehitro izčrpa, ne da bi vedel, zakaj je sploh živel. Z ljubeznijo se življenje podaljša, užitki so raznovrstnejši in trajnejši."

"O, ko bi vedeli, kako zelo močno si želim tako živeti! Poln ljubezni in pozitivne energije v svojem srcu ... a tega enostavno ne zmorem več. V bistvu pa tega nisem bil še nikoli sposoben. Včasih sem sicer pomagal ljudem, vendar ne iz ljubezni do njih, marveč bolj iz neke notranje egoistične nuje, s katero sem abstrahiral svoje nizkotne komplekse ..."

"Mislite, da niste malo preveč strogi s samim seboj?!"

"Še premalo strog sem do sebe dobri mož, toda četudi bi bil malo manj strog do sebe, bi to zelo malo pomagalo in imelo zelo malo smisla! Vse, kar vem in občutim, je dejstvo, da ga sovražim iz dna duše"

"Toda kako lahko nekoga sovražite, če ne veste, kdo to sploh je?"

"Prav zaradi tega ga tako neznansko sovražim!"

"Koga pravzaprav sumite?"

"Spoštovani, mislim da je igra končana in naveličan sem že tega pretvarjanja! Takšni ljudje, kot ste vi, ste uničili moje življenje!"

"Kako, takšni ljudje kot sem jaz?! Saj ne morete resno misliti, kajti tudi sam sem nesrečen!?"

"Tega Vam ne bom odkupil, namreč vi Satanov učenec se zgolj sprenevedate!"

"Satanov učenec?! Ali ste sploh še pri zdravi pameti?"

"Če Vas samo zagledam mi že postaja slabo in odločno Vam bom povedal, da nimate pravice delati dobrih dejanj in dokler bom živel, Vam bom to tudi preprečil! Ali ste me zdaj dobro razumeli?!"

"Potemtakem ste vi moj nasprotnik!?"

"Ne, daleč od tega, kajti jaz sem Vaš sovražnik!"